Pa se je začelo...

…. pa ne s Podarim dobim, ampak tako, da je prišel dan, ali bolje rečeno noč pred odhodom. Vse do takrat si nisem predstavljal, da mi bo odhod zadal kakšen “udarec”. Kakšnega pa ugibajte sami. Namignem le to, da je bil zdravstvene narave in da je bila noč neprespana v družbi neke bele, a ne blond, pač pa hladne “lepotice”. In prišlo je jutro in z njim dokončno zlaganje stvari v veliki modri kufer, ki je ležal v dnevni sobi in z odprtimi stranicami segal vse tja do božičnega dreveščka. Žal mi nobeden od dobrih mož ni prinesel že spakiranega…

Tole me je čakalo ob odhodu…

Po dopoldnevu polnega s skoraj paničnim pakiranjem in kasnejšim kamiličnim čajem “pri Susedu” alias Rašica, kjer sem se še zadnjič srečal s svojo klapo v nedeljski postavi, sem letel po sveže zasneženi poti domov na kosilo. Ja, sledilo je družinsko kosilo za srečno pot. Vmes so mi mati skuhali še fajn močni ruski čaj (op. tako se mu baje pravi), ki mi ga je predtem dala teta, da mi bo zaprl ključno pot (v meni/pri meni), da bi nebo nad Ljubljano tudi ob mojem poletu ostalo jasno in sončno.  

Po odličnem kosilu, ki ga zaradi zmanjšanega apetita in … nisem v polni meri zaužil, smo skoraj poleteli do Brnika, kjer sem lovil zadnje minute. K sreči mi je prijazni zemeljski stuart (op.:baje se jim tako reče) potolažil,da sem že doma uspel narediti check in. Vse do takrat tega nisem vedu, ker mi je med tem zmrznil program, ponoviti postopka pa nisem mogel, maila pa tudi nisem dobil. Poleg tega mi je spregledal še dobro kilco več prtljage kot sem jo doplačal. Hvala.  

Dobro sem prišel čez varnostno kontrolo že je bil Last call for Flight No. OK 0829 to Prague. Ujamem še bus in že sem na letalu. Nad pričakovanji me je pričakalo večje letalo (do 46 sedežev). Sam sem mislil, da me je doletela ta čast, da bom ponovno letel s tistim v katerem je prostora za 30 ljudi, eno stevardeso, ki med vzletom/pristankom skoraj sedi kakšnemu srečnežu od potnikov v naročju. Za tako majhno letalo imaš občutek, da gre, ali za private jet ali pa za polet med prtljago… Izbiraš lahko sam, odvisno od tvoje domišlije…  

Po ekspresnem letu, saj smo potovali 20 min manj od predvidenega časa, smo pristali na zasneženem letališču. Čakanje do mojega naslednjega leta so mi krajšali filmi na kompu ter pogled skozi okno in opazovanje pluženja letališča…

ki je zgledalo nekako takole…

Po popoldanskem čakanju na let, je prišel čas osme ure, ko sem se ponovno vkrcal na letalo. Kmalu po namestitvi, tokrat na večjem letalu , so nas obvestili, da bomo imeli 10 minutno zamudo zaradi vremenskih razmer, ker je še vedno snežilo. In po pretečenih 10 minutah nas pilot obvesti, da bomo imeli kar 45 minut zamude, saj čakamo, da pridemo na vrsto, da “stuširajo” naše letalo proti ledu in zmrzali. Po dobri uri čakanja na letalu in končanem tuširanju smo le poleteli proti Stockholmu. Leteli smo točno dve uri in tako prišli z eno urno zamudo na letališče. Prtljaga me je čakala, k sreči . Nato je nastopil čas za hitri vlak ali Arlanda Express, ki te v 20 min spravi iz letališča v center mesta ali obratno. Vlak vozi z 200 km/h. To je bila moja prva izkušnja s hitrimi vlaki.  

Po prihodu na postajo mi je zelo prav prišel zemlejvid, ki sem ga dubu pred odhodom. Hvala darovalcu/-ki! Po krajšem obotavljanju kam čmo it, smo izbrali ulico v kateri bom poskušal s svojo srečo, da najdem pravo pot do hostla, ki ni bil daleč. In res, bil sem na pravi poti (ker sem bil preškrt za taxi, in ker so zelo dragi) sem žrtvoval cm svojih rok, da sem pritrogal oz. privlekel s kufrom vred, po napol zasneženih ulicah, do hostla. Po 4 različnih kodah, ki sem jih mogel odtipkati na 4 različna vrata sem le prispel do svoje postle, končno. Ura je bila skoraj pol enih zjutraj. 11 ur sem rabil od doma do mojega končnega postanka za tisti dan. Prespal sem v City Lodge v centru mesta, ki je kr OK hostel. Čist, veliko sob. Najcenejše nočitve so v skupisnkih sobah. Za svojo nočitev sem odštel 230 SEK ter še 60 SEK za zajtrk. Skupaj 310 SEK ali 31 EUR.

In prišlo je ponedeljkovo jutro in s tem novi izzivi… Takoj po fruštku sem se odpravil do univerze. Na Metroju si kupim karto s 16 kuponi, za kar odštejem 180 SEK in že sedim na metroju do univerze. K sreči so nam po mailu že poslali zemljevid okoliša, tako da ni bilo težko najti Housing Office oz. pisarne, ki pomaga pri namestitvah študentov. V tej pisarni sem prevzel ključe od sobe. Do pisarne sem prispel malo čez 10. uro, ko je tudi ura, ko so začeli obratovati. Pred mano je že stalo nekaj kandidatov, ki so mi “požrli” eno uro časa, ki sem ga moral nameniti temu, da sem prišel na vrsto. Sprejme me prijazna uslužbenka Sandra, ki mi hiti z informacijami; kje je kaj v kampusu Univerze, kje imam svoj katedro, kje imam študentski dom, itd. Izmenjava si še nasmeh v pozdrav in že hitim do svojega koordinatorja na univerzi, da se mu javim, da sem tu. Pred njegovo pisarno spoznam še dve svoji novi sošolki; Poljakinjo Andreo ter Finko s težkim imenom, kar tudi sama prizna. Po izrečeni dobrodošlici na Univerzi mi profesor pojasni, da imajo trenutno na katedri še malo zmešnjave z urniki in podobnimi stvarmi, da se bodo stvari hitro znormalizirale…. Heheh, zveni to komu znano? Sam sem na izmenjavi na katedri za politično znanost, znotraj družboslovnih znanosti (se opravičujem za prevode, niso glih najbolj primerni – še ang: Department of Political Science at the Faculty for Social Sciences). Na zastavljeno vprašanje, kako je z urnikom, saj nekateri so začeli že takoj v ponedeljek (torej ta dan, ko nas je bila večina prvi dan tam), mi profesor odgovori, da imam vse na netu in naj bom brez skrbi. Po prijaznem klepetu odhitim do naših IT-jevcev prevzeti gesla ipd.

In glej ga zlomka, spet gužva in spet dobra ura čakanja. Jaz ne vem kaj je tem Švedom in Švedinjam, ampak pri vsej tej njihovi naprednosti, še vedno na okencih dela samo ena oseba, kljub velikemu navalu. Tako je bilo pri Sandri v Housing Office in tako tukaj pri IT-jevcih. Samo, da se razumemo, kljub “počasnosti” so ful prijazni in radi pomagajo. Po predložitvi svoje “P-number” – to je administrativna koda na univerzi pod katero nas vse vodijo, dobim svoj študentski mail, gesla za dostop do raznih aplikacij znotraj univerze ter gesla za brezžični internet. Ob tem mi izdajo kartico na kateri mi dajo še za 130 SEK kreditov. To kartico uporabljam v knjižnici za izposojo, za fotokopiranenje, skeniranje ipd. Na faksu je kar nekaj mest kjer pač prideš s kartico, potegneš in že lahko kopiraš stvari. Vse je zelo digitalizorano.  

Že hitim iz univerze do hostla, kjer prevzamem prtljago, in se skupaj odpraviva do moje sobe. Ko izstopim na postaji do svojega študentksega doma, in ko uspešno pretrogam kufer po tekočih stopnicah, se pred mano pokaže nov izziv ob katerem sem pomislil, ali obstaja tudi kakšna zimska oprema za kufre. Zunaj me čakajo zasneženi pločniki in ploščad. Le stežavo pregazim tistih 300 m do vhoda v študentski dom. Vse bi bilo še nakako vredu, če ne bi bilo zasneženih površin in poti skozi park, kjer sem moral večino poti nesti kufer in ne vleči, ker drugače ni šlo. Po prihodu v študentski dom in v 9. nadstropje kjer imam sobo, pa me čaka naslednje presenečenje….

… bom raje nehu dodajat nove fotke

Po uvodnem šoku si hitro ogledam še kuhinjo (slike objavim ob priliki), ki je kr ok, in že sem na poti nazaj na univerzo. Kot sem že prej omenu imam od študenta do postaje ene 300m ter nato 4 postaje z modro linijo metroja in še 4 postaje z rdečo linijo. Vse skupaj mi vzame ene 20-25 minut in že sem na faksu. Ob 16h smo imeli Informativni dan za vse mednarodne študente, ki nas je v tem semestru preko 800 zih, saj je bila predavalnica skoraj polna. Na informativnih dnevih so nam ponovno še enkrat vse povedali, kar smo lahko že prej slišali po posameznih koncih univerze.

Ker je bila ura že pozna in ker se mi je malo mudilo še ujeti kakšno odprto trgovino, da kupim sredstva za napad na nečistočo, takoj po info dnevih odhitim proti svoji sobi. Ob prihodu me je čakalo osnovno čiščenje in priprava za spanec. Ob koncu čiščenja pa odkrijem dejstvo, da je moja predhodnica pozabila odklopit net in ga tako lahko že jaz takoj uporabljam. Vsaj nekaj dobrega pustila zame. Da ne bo pomote. Stroški interneta so vključeni v najemnino, ki sem jo plačal za sobo, jaz bi moral nostiti samo stroške štartnine oz. vklopa. Sam ne me vprašat, zakaj moraš vsakič odjavit in potem na novio prijavit, če pa drugi plačujejo net v tvojem imenu…  

Po krajših online pozdravih domovini se končno odpravim proti svoji postelji in k novim sanjam naproti.

Tako, za začetek bodi dovolj. V prihodnjih dneh pa več o razpletu z mojo sobo, z začetkom predavanj in o sami univerzi.

Se beremo!