Dnevi, ko so se dogajali premiki - majhni za vas, odločilni zame :)

Ob pogledu na svoj zadnji vpis, razumem vse tiste, ki ste me že spraševali, kdaj sledi nadaljevanje. :) Evo ga... Samo ne obupat. Spet je dolgo ;)

Zunaj je že trda noč, termometer kaže toplih -4 stopinje, delna oblačnost, v pričakovanju nove pošiljke snega. Tako, tekoče stanje vam je znano. :) Sedaj pa k temu kaj se je dogajalo. :)

Tako kot vikend po prej, je tudi ta vikend minil delovno za predvanja. Na vrsti so bili novi članki. Kar vam pa želim povedati, pa je da je bil ta vikend (30.-31.1.) odločilni dan za kuharskega vajenca Jakoba. Za vse, ki vam je zanano darilo, katerega posledica je tole- odprite knjigo na strani 78. 

Za kosilo "alla Lakota po švedsko" za eno osebo potrebujete:

1 korenje,

1 čebulo,

2 mala paradižnika,

pol pora,

pol paprike,

20 dag riža,

žlico olja,

blejska juha,

čokoladni puding.

Na ponev vlijemo olje, ki ga segrejemo. Nato na ponev stresemo vnaprej sesekljano čebulo, ki jo malo popražimo, da postekleni. Dodamo že vnaprej očiščeno in narezano zelenjavo (brez paradižnika) ter premešamo dokler ne zadiši. Nato stresemo za šalco veliko količino riža, ki smo ga prej splaknili pod tekočo vodo. Umetnost kuhanja se prične. Mešamo in mešamo, da se ne prismodi, po potrebi dolijemo vodo, da malo osvežimo riž ter posolimo po želji. Ko je riž že skoraj kuhan mu primešamo še paradižnik, saj paradižnik lahko zaradi svoje sestave malo zabremza kuhanje (hvala za ta nasvet iz domače skrinje). Kuhamo tako dolgo dokler riž ni kuhan.

Med tem lahko že damo segreti vodo, ki ji ob vretju primešamo sestavine za juho. Ker je časa vedno malo, da se izognemo preobilici dela, priporočam kar prijateljico Knorr vrečko. :) Tokrat se je kuhala kar blejska župca z mesnimi cmočki.

In ko je delo končano in teku skoraj zadoščeno je pogled na mizo takšen:

Če se kdo sprašuje, kaj se je zgodilo s pudingom. Med photoshootingom je čakal na hladnem, v hladilniku. :) Zopet, že iz zgoraj navedenih razlogov, sem se zadovojil kar s kupljenim pudingom. :) Če se mogoče kdo izmed vas sprašuje, ali je mogoče bilo prav to prvo skuhano kosilo razlog za mojo neaktivnost na blogu, naj vas pomirim in povem, da ne in da je bilo kosilo OKUSNO. Kako pa drugače, sej sm js kuhal! :) Navdihnjen od uspeha nad kuhanje, ali pa je to bilo zaradi filma Julie and Julia, sedaj več dobro ne vem ;), še kar vztrajam in eksperimentiram v kuhinji. Če se le da. :) To je bil odločilni premik št. 1 tega tedna. Gremo naprej...

Sledila sta ponedeljek in torek, ki nista prinesla nič novega za na blog. ;) Predavanja, branje, snegec, sonček, oblaki, mraz.

In tu je sreda. Zopet naša sreda. :) Po kavi z Virpi in Niino gremo mal še v shopping v živilsko trgovino, kjer si kupim mleko, kis in olje ter omako za makarone. Med shoppingom uzrem nekaj domačega. Ne moreš da verjameš! :) Bila je .... ena in edina... Paloma, ki nas razveseljuje in briše .../no, pustmo stat/ že mnogo let. Prav tam na polici spodaj so bili papirnati serveti. Sicer tisti najnižje kategorije, ampak bilo pa je domače :))) Fotke vam žal ne morem pokazat, ker mi je  umrl telefon (o tem malo kasnje). Tako, sledil je hitr skok do doma, kjer sem si pripravil večerjo. Za večerjo so bili makaroni s kupljeno paradižnikovo omako z baziliko. Mislim, da se ob tem kuhanju odkril izvor načina poimenovanja aldente. Mislim, da je takšen način priprave hrane samo izgovor za potešitev lakote. Moja domneva je, da so se tega domislili lakotniki, ko so kuhali tiste makarone in ker se vsak makaron malo drugače kuha, niso več zdržali in kuhanje predčasno končali. Ker so bili makaroni še vedno malce trdi in da ne bi omadeževali svoje italijanske kuhinje so si izmislili izgovor aldente. :) No, to je moja teorija, ki sem se jo tudi sam poslužil v tistem delu, da sem kuhanje "predčasno končal" in jedel. Po večerji še pomijem posodo, odhitim v sobo in se zrihtam za večer v rumeni hiši. :) Da tokrat ne bova z Zackom čakala predolgo na mrazu in snegu se s puncami zmenimo, da se dobimo prej. In res, zaleglo je. Notri smo prišli brez čakanja v vrsti, a ne tudi brez snega. Ne vem kaj je to, ampak tu vsako sredo, ko gremo vn, sneži. In to močno, tako da smo vsi potem beli. No, to nas ni odvrnilo od našega večera. Tokrat sem si privoščil rdeče vino, ki me je zaznamovalo. Večer je bil res pester in da smo še ujeli zadnji metro, smo pohiteli iz zabave. Naj samo dodam, da odsvetujem vožnje z metrojem, ko je človek v stanju begajočih oči in mehkih okončin :), saj to definitivno ne doprinese k prijetni vožnji, še posebej pa ne minejo dogodki v želodcu. In sledilo je jutro in z njim občutenje in vprašanje: kaj si mi strila, žlahntna kapljica? :)

In bil je četrtek in bil je dan, ko smo imeli seminar, ki zahteva aktivno participacijo. Ajoj. :) Med potjo do faksa se ustavim v prodajalni na metroju, da kupim vodo. In da ne bi ponovil napake od prvega nakupa vode, ko sem kupil mineralno, tokrat vzamem vodo druge znamke. In glej ti Murphy-a. Odprem vodo, naredim požirek, in kaj me požgečka po ustnicah? Mehurčki. Grrrrrrrrrrr. Pa to ne moreš verjet. Bolj kot sem pazil, da ne kupim mineralne vode in vzamem vodo s pripisom naturell, zopet naredim strateško napako. Zakaj mi od vseh pijač z mehurčki glih voda z njimi ni všeč? Da ne bom pozen odhitim na lov za iskanjem kje imamo predavalnico. Predavavalnico končno najdem v tretjem nivoju čisto nakoncu. Ker imamo seminar, to delo poteka v manjših skupinah in smo v predavalnici za 15 ljudi. Po začetnem strahu, da se bo profesorica glih mene lotila za uvod v uro, me razveseli njen predlog, da bomo na začetku delovali v skupinah po 4, kjer bomo predebatirali stvari ter nato povzeli v skupni debati. Zahvaljen za to milost ;) ura mine precej lažje. Da pa je bilo delo še malo zabavno pa skozi okno uzrem kolono konjev, ki za seboj vlečejo ljudi. Zgledalo je kot smučanje na vodi, vendar je bilo tu namesto vode sneg. Prav zanimivo je bilo opazovat. hehehe :) Preostanek dneva mine v luči prvega obroka za tisti dan in regeneracije. :) Kar velja tukaj omeniti, je dejstvo, da mi je umrl slovenski telefon. Da, premik številka 2, čeprav bi se lahko temu bolje reklo (po)/v/kop. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem ob želji, da bi videl na telefonu koliko je ura, videl le črn zaslon. Hitro spoznam, da mi je plastenka na nočni omarici puščala. Ker je bil telefon v bližini, je zgleda fasu neki vlage, čeprav sam telefon ni bil moker. Zato mi še do danes ni jasno, kaj sta imela moj telefon in plastenka... Kljub oživljanju telefona (beri: misija:radiator, misija:riž, misija:ponovno polnjene baterije), telefona še do danes ni obudilo. Zato najbolj vztrajnim bralcem, ki ste prišli do tega dela sporočam, da sem rahlo nedosegljiv na slovensko številko. Za vse sem dosegljiv na švedski številki. :))) Sedaj me čaka lov za servisom Nokie tu v Stockholmu. 

Premik številka 3. Petek je. Čas: 17.10. Lokacija: System Bolaget. Na vrsti je za državna trgovina za pijačo.  Po nasvetu svojega brata Krištofa, ki mi je našel (?!?!) najboljšo trgovino v mestu, jo le po krajšem iskanju odkrijem. Vstopim vanjo in občutim... občutim nekaj podobnega kot bi vstopil v Duty free shop.  :) Le da je tu samo neizmerna količina alkohola. Ne vem, če se še spomnite, vendar Švedska velja za edino državo na svetu, kjer ima država kontrolo nad prodajo alkoholnih pijač. Zato se alkoholne pijače nad 3,5 promila alkohola prodajajo samo v trgovinah System Bolaget. Za domačnost je zopet poskrbelo odkritje slovenske kvalitete. Na eni izmed polic sem odkril slovensko vino. Šlo je za vino iz ormovško-ptujske regije. Bilo je rdeče in imenovalo se je Miro. Prvič sem slišal zanj, tako da se ne čudit. Smo na istem. :) To je bilo tudi edino slovensko vino v trgovini. Stalo je nekje okoli 65 SEK. V tej trgovini imaš vina ločena na rdeča in bela ter na cenovne razrede. Kar omogoča lažje iskanje. :))) Ni da ni. Dobiš vina iz Argentine, Čil, Kolumbije, Evrope, Amerike, Avstralije, Južne afrike... Sam slovenskega imajo samo enega... :S No, moj razlog obiska trgovine je bila sobotna zabva pri poljski prijateljici Asia in vsak je moral prinesti nekaj pijače. Ker se med kupico vin nisem mogel odločiti katero vino bi izbral, je sledil preobrat. Kupil sem pivo. Poleg Heinikena in Carlsberga mi je bil poznan tudi Pilsner. Odločim se za nakup slednjega. Za pločevinko 0,5 piva sem odštel 16,50 SEK (mislim, da vam preračunavanje v EUR do sedaj bi že moralo od rok :) ). Po krajšem sprehodu skozi mesto sledi prihod domov. Kjer zaradi napada lenoritisa preževim večer online za iskanjem najboljše variante obiska doma in ogledom filma; hja ta večer ni bil kaj preveč za rubriko Družabno&Scena. :)

Sobota je minila v znamenju novega premika. Lahko bi rekli dveh premikov. Prvi premik tisti dan je bilo končno srečanje s prijetnim slovenskim parom tu v Stockholmu. Za srečanje si izberemo priljubljeno slaščičarno v mestu. Ker sta ponosna starša malega Matija ju ni bilo težko najti med kupico vozičkov in otrok v slaščičarni, saj bo dete v teh dneh obrnilo šele mesec dni življenja. :) Pogovor steče in klepetamo kot da bi se od  nekdaj poznali. Tako smo se zaklepetali, da smo čisto pozabili na čas, a tu je bil Matija, ki nas je prijazno spomnil, da je čas da gremo. Popoldne je minil v znamenju prvih slovenskih besed v Stockholmu in po prijazni obljubi po ponovnem snidenju. In zopet je čas za priprave na sobotni večer, ali drug premik tega dne. Sledil je mednarodni večer, ki smo ga imeli v koridorju kjer stanuje Asia. Na začetku, ko nas še ni bilo tako veliko, smo imeli čas za predstavitve in sklepanje novih poznanstev, ko pa je zabava dosegla svoj vrhunec, nas je bilo pa že toliko, da se ni bilo več čas predstavljat in tudi ne vem, če bi lahko rekel, da so se vsi poznali. Saj ljudje so prihajali in odhajali. Bilo je sproščeno in veselo. Prvi večji privat mednarodni žur zame. Nepredstavljivo. :p Ker je bil že vikend se mi tokrat ni mudilo z lovljenjem zadnjega metroja, saj ti vozijo celo noč. :)

Nedeljsko popoldne (saj od dopoldneva ni bilo nič :) ) preživim delovno. Pozno popoldne se odpravim v mesto na srečanje s Prijateljem. Preostanek večera mine v luči priprav na novi teden, predvsem pa dolgi ponedeljek.

Tokrat za spremembo nisem mel dopoldanskih predavanj, ampak sem jih pričel ob 1. uri popoldne. Po teh predavanjih je sledil čas za malco in nato tečaj švedščine. hehe Prav zanimivo je. Sedimo v veliki predavalnici, kjer nas poučuje neki starejši profesor, ki je zelo poskočen. Jaz mislim, da je poskočen zato, da bi ujeli pravi ritem za izgovorjavo švedskih besed. Saj, če jih poslušal, res zvenijo tako, kot da imajo nek ritem. :) Zato tudi večina pravi, da pojejo, ko govorijo. Po mojem prvem tečaju švedščine sledi kava z Virpi, saj skupaj na univerzi počakava do začetka dokumentarca z naslovom The Coca Cola Case. Omenjeni dokumentarec je v okviru društva Politica in njihovega projekta Cinema Politica, kjer vsaki ponedeljek prikažejo neki dokumentarec, ki opozori na problem, pred katerim si odgovorni zatiskajo oči. S projektom spodbujajo svobodo govora. Omenjeni dokumetarec o Coca Coli govori o dogajanjih v polnilnici Coca Cole v Kolumbiji. Gre zato, da v dokumentarcu dokazujejo dejstva, da so umori voditeljev združenj delavcev v Coca Coli v polnilnici v soglasju s Coca Cola ter da ta plačuje paravojaškim enotam v Kolumbiji, da skrbijo, da se delovsko združenje ne razširi. To dosegajo z umori, mučenji in ugrabitvami družinskih članov. Predstavitev se je začela z uvodnim pozdravom ter uradnim pojasnilom organizatorjem, saj so prejeli pismo iz odvetniške pisarne iz New Yorka, ki dela za Coca Colo, ki jim je s pravniškim jezikom napovedala sankcije. Odgovor društva je jasen, da samo delujejo v okviru svobode govora in da jim tega ne morejo preprečiti. Sledil je ogled dokumentarca. Samo nekaj dejstev iz dokumetarca. Podobna grozodejstva se dogajajo tudi v Indiji in Turčiji. V Gvatemali, kjer pa se je zgodilo to, da so umorili vseh 8 voditeljev delavcev zapovrstjo, pa so delavci in ljudstvo dosegli, da so se ta grozodejstva končala. V Kolumbiji so tako namreč ubili že preko 10 ljudi, ne vem koliko še ugrabili. Vendar je bilo od tega zaključenih le nekaj primerov. Uradna preiskava kolumbijske oblasti pa je pokazala, da so omenjna namigovanja brezpredmetna, in brez osnove na kar se tudi Coca Cola sklicuje z izgovorm, da je to pokazala preiskava in da sami niso odgovorni in ne morejo vplivati kaj se dogaja v polnilnicah njihovih podizvajalcev. 

V dokumentarcu je tudi govora o tem, da so v Ameriki našli člen v zakonodaji, ki omogoča, da se tudi ameriške firme sodno preganja, čeprav posledic njihovih dejanj ne trpijo ameriški državljani. Sam primer je prišel celo pred odbor v Senatu, ki je obravnaval problematiko. Vse to je zelo smešno v luči tega, da uradna politika Coca Cole teh dejstev ne priznava, a hkrati je kasneje pristala na pogajanja, ki niso obrdodile sadov. Da kadar je govora o tej temi, se moraj predstavniki nasprotne strani umakniti, saj predstavniki Coca Cole že ne bodo sodelovali in sedeli skupaj z njimi. Da pa ni vse v Coca coli tako kot prikazujejo, božiček, severni medved, veseli obrazi, pa priča dejstvo, da morajo delavci za transport Coca Cole v Kolumbiji sami plačevati stroške najema tovornjaka, uniforme, sami plačevati škodo, če ne dobijo enake količine steklenic nazaj, če so le te poškodovane ali razbite, da rabi priporočila da lahko vozi za njih. Denarno je odgovoren tudi, če ga oropajo. Na povem samo še ta podatek da delavec šofer za 15 ur dela dnevno zasluži samo 15 dolarjev oz. dolar na uro, njegov največji šef po hirarhiji v pisarni na sedežu Coca Cole v Atlanti pa slabih 7000 dolarjev na uro. Res je, da je življenje v Kolumbiji cenejše itd., vendar bi lahko tudi samo podjetje pripomoglo, da prav zaradi svoje uspešnosti in "dobrega imena", kot sami pravijo, dajali dostojnejša plačila oz. sploh bili lastniki česa. Delavec tako mora sam priskrbeti vse. Edino kar ima od Coca Cole je tista vsebina tekočine v steklenici, ki jo prevaža. Pa še zato denarno odgovarja, če gre kaj narobe. 

V dokumentarcu so želeli samo opozoriti na problem multikorpuracij in njihovem navzkrižju z zakonom. Sam se v dokumentarcu pojavlja tudi ime korpuracije Chiquita (banane in to). Upam, da tudi sam ne dobim kakšnega pisma od Coca Cole zaradi tega mojega vpisa, saj kot kaže jih to dejstvo zelo žuli, ampak kot pravijo.... Svoboda govora je tu.... Žal samo, da se s takšnimi odzivi Coca Cola, po mojem mnenju, samo smeši in prikazuje še v slabši luči. Tako lahko vidimo resnično samo "eno plat zgodbe".
Ker smo se na univerzi zadržali precej dlje, kot smo načrtovali, smo izpustili del pogovora z gosti. Preko Skypa naj bi se oglasil preiskovalec, ki ga lahko vidite v zgornji predstavitvi, profesor (ki sem ga mel čast poslušati na popoldanskem predavanju, je specialist za Indijo in je tudi proučeval dogajanje CC v Indiji) ter bivši poslanec EP, ki je aktivno sodeloval pri promociji takšnih dejanj. Ker so bile trgovine zaprte, mi ni preostalo drugega kot da za večerjo obiščem McDonalds. Sej sem hotu Burger Kinga obiskat, pa so mi ga zaprli pred nosom. :)

Tako, to so moji premiki tega tedna... vse dobro do naslednjega branja! :)

Za konec še en večerni pozdrav, kateremu sem priča pogosteje kot sem mu bil doma ;)

Se beremo,ane!? :)