Študentsko križarjenje v Rigo

Pa se zopet po dolgem času javljam, ampak sej ste me meli vmes priložnost 10 dni gledat, tko da tale moja zamuda se odšteje za 10 dni :)

Če na kratko povzamem zadnje dneve: za praznike bil doma, dobil nečaka Dominika, na lastne oči prepričal, da naša Ana res že teka naokoli, da je sosedova hiša že skoraj dokončana, da ima Sused novo sladico- slastno bananino torto, da pot s 6ko še vedno traja  dolgih 20 minut do centra in še bi lahko našteval... :)

Odhod nazaj v Stockholm je bil zelo razvlečen. Zahvaljajoč enemu izmed članov odprave :) smo se s transferjem odpravili že v dopoldanskih urah. Sledil je ogled italijanskih letališč - Trst, Benetke in Treviso, kjer so me odložili, preostali pa namenili v Milano in naprej v Maroko. Ure na letališču so tekle kot dnevi. V prostoru za velikost telovadnice sem imel to čast, da sem lahko izbral enega izmed 30 sedežev v celem prostoru. Se udobno namestil in preždel nadaljne 4 ure, da so končno odprli check-in. Hja, stanje je takšno, da letališče v Trevisu ne premore zanimive okolice, še pri portoroškem letališču lahko najdeš več zanimivega... Ko se le med prvimi pririnem do check in-a z največjim veseljem odhitim v notranjost terminala (če lahko 5 izhodom rečeš terminal) v upanju, da lahko priklopim svojo Toshibico in si ogledam kakšen film. V hipu se moje ideje razblinijo in že ugotovim, da moj načrt lajšanja muk ob čakanju, ne bo izpeljan. Na letališču imamo namreč neke čudne štekarje, kjer morš z vtikačem pritisniti stikalo, ki ti nato spusti tok elektrike. No, ker klasični vtikači tega ne zmorejo, so mi preostanek časa na let, družbo delali M&M bomboni v najrazličnejših barvnih kombinacijah in številu... No, pač, z nečim sem se mogel zamotiti. Vsaj sladko je bilo. :) Sledil je polet in izvrsten izbor filma za sosede na letalu- neki ruski mafijsko-maskarski obračun. :) Po pristanku ulovim t'prvi bus in še enega izmed zadnjih metrojev in tako po dobrih 15 urah ključ odklene mojo sobo, kjer me pričaka še vedno zeleni fikus. :)  Ob prihodu sem tudi spoznal, da ni nikjer več nobene bele kepe, ki jih je bilo ob mojem odhodu polno ter da dejansko makedamske poti postajajo asfaltne. Zima je bila tako huda, da so toliko posipala, da je bil na koncu samo še pesek povsod. Sedaj so ta pesek v večini primerov počistili.

Dnevi, ki so minevali so bili polni zmedenega Jakoba. Največejo zmedo so mi povzročali prazniki in prihod sredi tedna, saj sem izgubil orientacijo za dneve. Hja, to se zgodi tut najboljšim. ;) In že je bila na vrsti Bela nedelja ali naš študentski trip z ladjo v Rigo. (ki ga na srečo prisotnih nisem zamudil) Tako se je polna ladja študentov - bilo nas je preko 1000, na nedeljsko popoldne odpravila v Rigo, kamor smo prispeli naslednjega dne ob 11. uri. Tam bili slabih sedem ur in sledil je povratek nazaj v Stockholm. Kot sem že omenil; ladja je bila polna študentov, predvsem mednarodnih študentov v Skandinaviji. Tako so prišli študentje tudi iz Danske, Norveške in seveda z ostalih mest Švedske. No, tut kakšen kvazi študent se je našel vmes. ;) Prave Švede bi lahko preštel na prste ene roke. Sledilo je skoraj 48 urno rajanje. Hodniki so bili dodatno opremljeni z vrečami za smeti, Duty free je imel svojo pijačo kar na paletah, ladijska družba  je najela dodatne varnostnike in za piko na i, bil je mesec Latina na ladij. Latino ritmi povsod in ves čas. V barih, po radiju, v klubih... Ni je bilo konca ne kraja. Seveda smo se najbolj ujel in zažural s Španci in Nemci. Mislim, da več besed ni potrebno... :) Preidimo k dejanjem, pardo k slikam :)

Nekaj fotoutrinkov (več na FB :) ):

Po prihodu domov ni bilo pretiranega časa za reanimacijo ampak je bilo potrebno poprijeti za delo, ki me/nas je čakalo. Da pa bi delo še lažje steklo, me je pričakal rezultat izpita, ki je bil uspešno opravljen. Ja, ja. Hvala za čestitke že vnaprej. :)

Teden, ki je prišel je bil zaradi kopice deadlinov, saj kot vedno, takrat ko je najbolj gusto, se stvar rada še dodatno gosti in novim nalogam in zadolžitvam kar ni bilo ne konca ne kraja. Ampak smo preživel. Teden je bil kratek tudi zaradi načrtovanega skoka v domovino na Darjino poroko. A mi je moje vstajanje sredi noči in polet ob 6.30 preprečil pojav, ki se mu reče vulkanski prah in verjetno s katerim je imela večina vsaj posrednega opravka. Moj let so odpovedali, žalost ob spoznanju, da ne morem priti na poroko je bila velika, a je s časoma prerasla v razumevanje in praznovanje tudi od tu gori. Praznoval sem kar dva dni. Hja, ni vsakič takšne priložnosti, da se ti poroči takšna prijateljica. :) V petek večer smo praznovali pri Aleksandri - kjer je bil vsaj vsak drugi na istem kot jaz (opovedan let) ter nato še v soboto v klubu., prej pa še malo nakupov, saj je v garderobi začelo primanjkovati določenih kosov oblačil ter kava. Hja, poroke sem se veselil od tu in bil z mislimi z Darjo in Simonom. Nedelja je minila v znamenju tedna - brez počitka; Jerica mi je prijazno odstopila svojo karto za koncert tukajšnjega radijskega zbora.

Zbor, ki šteje 36 članov (vsak glas po 9 članov) so pravi profiji. Šlo je za njihov redni koncert. Glede na tematiko koncerta - taborišče, ki je bilo obogateno s pričevanji (ki jih nisem razumel, še dobro da je glasba univerzalni jezik hehehe), sem pričakoval težje komade, polne disonanc ipd. Ampak na srečo poslušalskega ušesa pesmi niso bile polne disonanc, bile pa so polne različnih dvogovorov, med glasovi in celo med zboroma, visokih tonov in pianisima. Kaj naj rečem, s svojim pianisimom so me zelo navdušili - dolgi, čisti in svetli toni. :) No, pri fortisimnih pa sem pričakoval več od takih profičev. Ampak vse skup je temeljilo na pianisimu, tako da splošna ocena je odlično. Po koncertu je sledila kava z Jerico in Matijem. Hja, sva se kr malo načvekala, ko se je pa že toliko novega zgodilo od naše zadnje kave. Tudi Matija je pridno sodeloval. Opravili še manjši spancir po mestu in dan je bil skoraj pri kraju. Sledila je še duhovna obogatitev in skok domov, saj je bilo treba še nekaj napisati za faks. In sledil je ponedeljek in torek 14. tedna v severnih Benetkah....

No, tokratno javljanje upam, da je po dolžini prijetnejše, a zaradi tega nič manj zanimivejše. Se beremo!

Čas teče...

Dnevi tu minevajo s svetlobno hitrostjo. Že so pred vrati prazniki in čas, ko spet pridem pogledat kaj je kej novega na našem koncu. Vem, da pri Susedu sem zamudil krofe, vendar čez sladoled ali skutino pito ga prav tako ni. Pripravite se, prihajam na prvi tir! :)

Pa naj vam na začetku predstavim svojo kamr'co. Čeprav ima vse kar potrebujem, bi si človek kljub skromnosti želel, da bi bila kopalnica malo večja tako, da človek glih ne stoji v umivalniku, ko se tušira ali pa z boki zagozdi za wc papir in školjko, ob vstopu v kopalnico. Sicer pa ja, marsikateri študent v Ljubljani bi mi bil fouš zato, ker imam svojo sobo z lastno kopalnico. Predlagam kar predstavitev v sliki.

Ob vstopu v deveto nadstropje, 4. vrata od dvigala desno. Ob vstopu v kamr'co pa doživite tole:

hja, dejansko lahko govorimo o doživetjih, saj tolikokrat kot imam tu pospravljeno sobo, je nimam doma nikoli. :) Tudi fikus, ki ga lahko vidite v ozadju lepo rase in uspeva. Sej mu drugega ne preostane ob tako odlični družbi in negi. Dost samohvale. :p Če ob vstopu takoj zavijete desno, pridete v mojo kopalnico, ki izgleda takole:

Prav vidite, spodaj lonček, ker pušča pipa in prav tako umivalnik. In ja, len sem, nisem še šu do hišnika, da pride malo po servisirat. Sicer pa, zadnje čase imamo tu že skoraj pravo vročino - med -2 in 0 stopinjami, tako, da mi tudi za topel radiator v kopalnici ni več treba težit, ker ga ne rabim. :p Pozitivna lastnost kopalnice sta dve ogledali. Eno nad umivalnikom, drugo nasproti wc-ja in ne, ni v višini pogleda, da bi se človek gledal med opravljanjem t dolge potrebe. :) To ogledalo je priročno iz dveh razlogov. Prvič, služi kot omarica za potrebščine, ki se nucajo v kopalnici in drugič, ker po tuširanju ostanejo tla mokra okoli umivalnika, zato je edino suho mesto za urejanje fines na sebi prav pred tem drugim ogledalom. In da ne boste mislilili, da sem kej posebnega, to je serijska opremljenost vseh kopalnic v tem bloku! :)

Še pogled iz strani okna:

Naj omenim, da tudi miza in postelja čakata na hišnika, da malo prišrafa, da se ne bom nekega jutra zbudil na tleh oz. sredi najbolj vnetega pisanja naloge ostal z računalnikom v naročju. :)

In sedaj malo manj lepa plat mojega bivanja tu - kuhinja, ki si jo delim še z 11 drugimi:

Ločujemo, ločujemo...

Jedilnica s TV-jem, ki ne deluje...

pogled iz jedilnice, prvič...

...pogled iz jedilnice, drugič, center mesta, na desni lahko vidite turn mestne hiše...

En del pulta in naših omaric. Moj del je tisti z modrim servetom. Naša kuhinja premore še: dva kuhalnika, mikrovalovno, tri hladilnike, pri katerih vsakemu pripada ena polica, vendar pri zmrzovalniku zmanjkata dva predala, da bi bilo pravšnje število za vse. In jaz sem eden izmed tistih dveh srečnih luzerjev, ki sta brez zmrzovalnika, dva štedilnika in dva umivalnika. Posoda in pribor je skupen, lahko pa imaš svojega, če želiš.

Pot nas nato vodi mimo umivalnikov...

nasproti umivalnika imamo smeti. Mimo umivalnika nas vodi pot preko štedilnikov...

in druge polovice pultov do izhoda, ki je zadaj levo...

Kot ste se lahko na lastne oči prepričali naša kuhinja res ni pojem lepote in čistoče, zato me kakršnokoli posebno udejstvovanje v kuhinji in pri kuhi ne interesera, SPLOH. :) Lahko samo povem, da je vsak teden eden izmed nas zadolžen za čistočo in red v kuhinji. Ko sem bil jaz na vrsti sem poskušal z zgledom in čistočo pokazati, kako se stvarem streže. Vendar razen pohval in tega, da so vsi to opazili in se trudili čim manj posvinjat, nismo daleč prišli. Stvari so spet svinjske.... Kot dobro vzgojeni in pripraven fant sem si zadal tudi misijo, da očistim pečici, saj mislim, da nista bili očiščeni vsaj že kakšno leto, če ne več...

Na začetku je izgledalo takole:

vmesni čas, ki se tudi ni razlikoval od končnega rezultata, pa je bil sledeč. Svinjarija je ostala. Tudi domači nasveti niso zalegli... Res bi mogla kakšna Biba priskočit na pomoč. :)

Da pa vse stvari le niso tako svinjske, naj vam pokažem, kakšno romantiko ozre moje mlado oko skozi okno skoraj vsak večer, saj imamo presenetljivo veliko število sončnih dni. :)

Sedaj, ko ste se opomogli s pomočjo te lepote sončnega zahoda (btw, sonca imamo že za več kot 12 ur!!! :) ), lahko nadaljujem z nizanjem dogodivščin preteklih dni, saj vsaka je po svojem dogajanju bolj adrenalinska od svoje predhodnice. Začnimo s kulturni udejstvovanjem v švedski prestolnici. Ker se nismo imeli kam dati (če verjameš :p), smo se en sončen popoldan odpravili s klapo v tehnični muzej. Ma sej razlog je bil bolj gorenjski. ;) Na informativnem dnevu v januarju smo dobili neko publikacijo v kateri smo prejeli nekaj kuponov za popust oz. zastonj karte, in med njimi je bil tudi ogled tehniškega muzeja. Ma sej, kaj naj rečem. S Finci smo kr na isti valovni kar se tega tiče. Hihihihi. No, z Virpi, Niino in Martinom smo se odpravili v muzej. Kjer sta me fascinirala dva oddelka razstave; razvoj telefonije in vesolje. Pa se posvetimo telefoniji. Veliko domislic telefonije je bilo predstavljenih in človek, kar ne more verjeti koliko, po našem mnenju, novih telefonov je že pristalo za steklom na policah postavljenih na ogled mimoidočim.

če kdo še vedno uporablja "novo" Regljo, sedaj ve kje ji je mesto - v muzeju! :D

Kakšna kandidatka za telefonski poljub, Miki Miško, M&M bonbon....

.... ali pa celo za cam (video) chat, kot so ga včasih imeli ;)

če se želi kdo preizkusiti v lebdenju, lahko občutke podoživi z naslednjo napravco...

če pa vas vmes srat prime pa se lahko priklenete...

in po potrebi in v primeru t'daljše potrebe pa sezite še po zeleni cevi, ki vam bo dala svežega zraka, da bo delo še lažje in prijetnejše. ;)

Ker je treba skos hraniti malega otroka v sebi, zavijemo še na otroški oddelek:

pajaci :)

da boste videli, da mi tukaj nič ne manjka in ničesar ne stradam, še zredil sem se :p

... a zgleda še premal za v vesolje; pajac in moje telo v njem gresta še vedno vsak v svojo smer... :)

In na vrsto je prišla nadvse športno obarvana sreda. Najprej šprint tekačev okoli kraljeve palače v Stockholmu. Škoda, da ni bilo Majdičeve, ki bi jim spet dala vetra, pa še dober razlog bi mi dala, da izgubim malo glasu. Tako žal nisem mogu nadaljevat navijaške ture navijačev iz mojih logov. ;) A vseeno sta bili tu Vesna Fabijan in Katja Višnar. Slednja se je tudi zelo dobro odrezala in prišla do polfinala in osvojila končno 7 mesto. Tekmovanje je bilo okviru svetovnega pokala ter tekmovali so tako moški kot ženske. Ko je mimo mene šprintala Katja, se nisem mogel nič drugega spomnit kot to, da sem se zadrl dejmo naši. Ma ja, sej vem. Sam kaj naj, saj veste, da sem za imena kot zlata ribica in namesto, da bi se zadrl napačno ime, saj mi je po glavi se rojilo ime Janja, sem raje ostal pri slovenskih besedah. Pa še s fotografiranjem sem bil okupiran, tako da... Mogoče še en dokaz, da ste ženske sposobne delat več stvari hkrati. ;) Še nekaj sličic...

Naša četica koraka....

strumno in veselo :) (Katja v rumenem dresu)

Moška borba:

a se sam men zdi, al nekam posrano zvozujejo ovink... mogoče vsi pod vtisi padca Petre, čeprav imajo tu izven progre samo semafor ;)

Da pa je bilo športno vzdušje popolno, pa sem se zvečer udeležil še zabave, katere osrednji gost je bil svetovni pokal v nogometu. Hja, možicelj oz. po idejah snovalca pokala sta kar dva nogometaša, je trenutno na turneji po svetu. Konec meseca prihaja tudi v Slovenijo. No, js sm mel to priliko že tu v Stockholmu. Še nekaj utrinkov iz zabave (ob vstopu smo mogli iti čez rentgen in prostor je bil poln varnostnikov)

In ker je bilo vse pod tako varnostjo, je bil tudi vhod iz druge strani kot sicer. Ker je bilo vse slabo označeno znotraj zgradbe, smo seveda zamudili obisk pokala, ki se je baje pomodil pred očmi prisotnih za dobrih 15 minut in nadaljeval svojo pot dalje. Na sliki lahko vidite mesto, kjer je bil postavljen na ogled. Kaj čmo, kot veliki navdušenec sem še cel večer prejokal za šankom, NOT. Prvič, ker je pijača draga in drugič, ker pač le nisem tak navdušenec nad nogometom, pa še usralo se mi je, da sem prišel na isto zabavo kot pokal. :)

Teden smo zaključili zopet v adrenalinskem vzdušju. Petkov večer preživeli  z ogledom 3D filma in sicer ALice v Čudežni deželi. Hja, kinodvorane imajo res velike in med drugim so še kipi notri. :) V soboto pa smo obiskali muzej (zopet iz tiste knjižice popustov :) ) in že ko se mi je mudilo, da bi svojim nežnim ušesom namenil blagodejne melodije mešanih glasov mi omenjeno božanje bobničev prepreči čakanje na bus. Hja, tudi na Švedskem se včasih stvari zalomijo. In spet je bil tu moj prijatelj Murpphy. Avtobus, ki bi moral priti na vsakih 10 minut, ni prišel celo večnost, še tista dva, ki pa sta prišla, pa sta bila polna in ni mi preostalo drugega, kot da pomaham, ko se je peljal mimo. Po 45 minutah se s klapo odločimo, da bomo odpešačili v mesto. Kjer si zaradi prijetnega sončnega a hladnega dne privoščimo še kavo v centru. Ko že skoraj odpeketamo pa se zgodi vrhunec - prvič v življenju me oropajo. Točno tako. Sedeli smo za mizo, ko sta me bandita za hrbtom videla, kako sem telefon pospravil v notrani žep bunde. Bunda pa je bila obešena čez stol. In ker smo stali s hrbtom obrnjeni drug proti drugemu, je bandit stegnil roko za sabo in mi vzel telefon iz jakne. Kmalu zatem, kot da bi nekaj zaslutil, hočem ponovno pogledati koliko je ura na telefonu. Ker telefona ne najdem ob prvem poskusu, ga začnem iskati še po ostalih žepih, hkrati pa se mi je jasnila misel, da so mi ga sunili. Ker sem najprej hotel preveriti, da ga res nimam drugje, sem začel iskati po žepih. Ko sta bandita to opazila, sta počasi vstala in odhitela ven. Istočasno sem tudi jaz vstal in zagledal prazno mizo pri njima (kar pomeni, da nista ničesar naročila in bila "gosta" samo iz enega razloga), ker se je vse odvijalo tako hitro in ker sem še vedno iskal telefon, sta mi že ušla. Jaz sem se hotel najprej prepričati, da ga res nimam, predno koga obtožim. Ker telefona ni bilo, me Martin pokliče in glej, številka že izklopljena. Ni mi drugega preostalo kot 

zadnje slovo....

Čeprav je Laura sedela nasproti mene in Martin poleg mene, nista nič opazila. Ironija je še v tem, da sem ga glih en dan pred tem ves navdušen prejel telefon iz servisa. Že v enem izmed prejšnjih blogov sem poročal, da mi je umrl, ampak prejšnji teden pa sem se odločil, da ga vseeno odnesem tu na servis. Malo v skrbeh, kaj bodo rekli, ker sem tujec in nimam nobenih papirjev o telefonu s seboj, presenečen ugotovim, da sploh nič ne rabim. Lahko trdim, da z razliko od našega servisa v Ljubljani, kjer bi človek potreboval najmanj goro papirjev s sabo, je tu punca preprosto odtipkala kodo v sistem in ta ji je povedal, da je moj telefon še vedno v garanciji. Izpolnil formular in že je bil moj telefon na servisu. Za novo presenečenje pa poskrbi mail naslednje popoldne, ko me preko maila obvestijo, da me telefon že čaka. Sem prepričan, da bi mi v Sloveniji čas popravila trajal en teden najmanj. Bila je nekaj softwearska napaka in telefon so na novo naložili, prav tako sem tudi sam na novo naložil kredite na telefon. In naslednji dan so žal telefon in moji krediti romali v tuje roke, in to samo nekaj minut predno bi odšel od tam. Sedaj imam tako novo švedsko telefonsko ( k sreči, sem vsaj sim kartici prejšnji dan zamenjal, saj s svojo starino nisem več hotel hodit naokoli, ker je bila tako debela pa še nekaj mi je štekala). A na koncu sem spet s to debelo starino in novo številko, ki se glasi: +46766500317.

Nedeljsko popoldne sem si popestril z obiskom policijske postaje, kjer sem podal poročilo, da so mi odtujili telefon. Sicer ne vem kako se pri nas dela s tem, vendar sem tu prijavo podal kar na recepciji, kjer me je obravnaval policist Hassan, pravi Šved, ni kej! (Mogoče bi moral poprašati, če imajo še kakšnega bratranca Mujota) ;) Znova presenečen nad nekompliciranostjo sistema, saj v misli, da bo treba ne vem kaj vse dokazovati, sem se na policijsko postajo odpravil z goro papirjev (garantna pisma, pisma o sprejemu na Univerzo tu, potrdil o plačilu sim kartic, številke sim kartic, mojo najemno pogodbo, fotokopijo dokumentov, itd.) Plus te zgodbe in servisa dan pred tem pa je bil, da sem imel serijsko številko telefona, ki sem jo dobil na obrazcu iz servisa in tako lahko podal točen podatek policiji in poskrbel, da bo telefon na nekakšni črni listi. Ker pa je bil to prvi spomladanski dan sem popoldan zaključil s sprehodom v družbi JB in Nicolasa po glavnem parku v mestu. Vse bi bilo super, če ne bi na prvi spomladanski dan pihalo, snežilo in bilo vsepovsod polno luž. A vseeno, splačalo se je nadihati svežega zraka in za trenutek pozabiti na pripetijo prejšnjega večera.

Da pa svoje tokratno javljanje zaključim v svetlejših barvah, pa še nekaj barvne palete zgradb v mestu:

Ja, tudi smučišče se najde v mestu :)

Da pa končam up to date, pa naj omenim, da tudi na Švedskem poteka oddaja Talent Švedske, vendar menim, da to kar sem jaz videl na POPu v nedeljo, bi lahko ponazoril z besedam svojega brata: Bitka teletov.
Pri nas bodo oddajo pričeli vrteti v aprilu, lansko leto pa so zažigali (pri obeh filmih je na začetku ene 15sek reklame in nato film; predvsem prvega bi se morali spomniti tudi iz mailov, ki so krožili naokoli ;) )...

(jih tudi uporabljajo v letošnji promociji za oddajo) Za ogled klikni tukaj.

Zmagovalec v prejšnji sezoni (klikni tekst pred oklepajem, za predvajanje spodnjega filma):

Do naslednjega javljanja vse dobro in če se slučajno ne vidimo oz. beremo - Glad påsk! =)