Evo mene. Še kažem znake življenja.... Diham, hodim, vsi vitalni znaki so OK. Se moram kar malo opravičit vsem mojim zvestim bralcem, ker ste tako dolgo čakali moje nadaljevanje tu gori. Vsakič znova me presenetite s tem, ko sprašujete, kdaj bom kaj osvežil stran. Kot sem že omenil – i like it very much, da radi spremljate moj blog. Tudi vaših komentarjev tu bom zelo vesel. :) Če kliknite na slike se vam odpre povečana slika. ;)Hja, mesec, ki je za nami je bil zame zelo pester. Opozorilo Jakoba: preverite vaša pisarniška vrata, se udobno namestite ter se prepustite naslednjim vrsticam. 3, 2, 1 here we GO! :)
Vrnimo se v prvo polovico februarja; tam kjer smo zadnjič ostali. Dnevi so minevali po ustaljeni praksi; predavanja, žuri, kave... Tretji vikend v februarju je bil v znamenju maškarade, ki jo je pripravilo društvo švedsko-slovenskega prijateljstva. Ja, res je. Grešili smo. Maškarado smo imeli, ko je bilo pusta že konec in je bil post. Kaj naj rečem v zagovor? Kot se za greh spodobi; bilo je sladko. ;) Maškarade se nas je udeležilo približno 30 ljudi. Bili smo Slovenci, Švedi ter Japonci (eden izmed Slovencev tu je poročen z Japonko, ki je pripeljala svoje prijateljice). Vsi smo bili našemljeni, mlado, staro, vglavnem vsi. Program je vodila Pika Nogavička. Izvrstna tu živeča Slovenka. Imeli smo skupinske igre, tekmovanja, plese... Ni, da ni. Bilo je enkratno. Vrhunec popoldneva pa so bili domači krofi, ki jih je spekla tu živeča Slovenka. Bili so fenomenalni. Skoraj tko dobri kot pri našem Susedu (pa ne mislim masovne produkcije Trojanskih krofov, od kateri je ostala samo še maščoba, žal). :) Še nekaj o moji maski. Ideja je bila, da bom sonce z »bleščečim nasmehom«. Kupil sem si namreč gnile zobe, ki pa žal niso hoteli ostati na mojih pravih zobeh, zato sem bil samo Sonček. Na koncu sem dubu še diplomo. Oujeee...
Sledil je naporen teden, saj je bil na vrsti moj prvi izpit. Take home exam. V ponedeljek smo dobili na naš operacijski sistem Mondo 4 vprašanja, na katera si mogu odgovoriti s pripadajočo literaturo vendar maksimalno dve strani na vprašanje. Torej 4 vprašanja, 8 strani odgovorov, 3 knjige in 1 članek. Naj dodam še to, da je bil to moj prvi izpit v angleščini, da je bil fokus vprašanj usmerjen v druge podrobnosti, kot smo jih obdelovali na vajah, tako da mi ni preostalo drugega kot da potrditve na moje razmišljanje iščem z novimi citati v knjigi. Časa smo imeli do petka opoldne, ko smo osebno prinesli izpit do študentske pisarne oddelka, sprintan izpit oddali v kuverto, zalepili in vrgli v poseben nabiralnik, ki je namenjen izpitom, ki se pišejo doma. Kaj naj rečem, zanimiv sistem, ni kej! Časa smo meli 5 dni, profesor nam bo pa v 21 dneh sporočil rezultate. Vabljeni, da skupaj z mano držite pesti.:) Ta teden ni bilo nobene zabave, edino kar sem si privoščili je bil bowling z mojo klapo, ki jo je častila Univerza. Bowling je bil namenjen mednarodnim študentom. Vikend po izpitu je temu primerno sledil... ŽURI :)
V ponedeljek pa novi »šok«. Sončno jutro, zimska idila (med vikendom je zapadlo novih 60 cm snega) in rekordnih -21 stopinj Celzija. Človek si ne morem pomagat kot da gre malo po mestu, zavije še v Ikeo ter pred tem čaka bus skoraj tri ure, ko kupcu, ki bi rad zapraljal krone, le v tretjem poskusu uspe ujeti bus za Ikeo. Ne vem kaj je bilo tisti dan, ampak ta dan res ni bil moj dan za Ikeo.1) Kot ste lahko razbrali sem kar trikrat poskušal ujeti bus in s tem čakal na mrazu, saj se je sonček hitro skril za stavbe. Tisti dan je avtobus zamujal, zelo zamujal. Čakal sem ga vedno po pol ure najmanj, ko sem mel dosti in nato odpeketal na toplo počakat naslednji bus. In pri drugem čakanju ista zgodba, ki je imela manjšo izboljšavo. Ob odhodu se po naključju uzrem nazaj in vidim, kako je Ikea bus odpeljal iz postaje. Na, ta pa je dobra. Čakam na mrazu in ko se odločim, da se grem pogret na toplo, mi odpelje bus. Zadaj bi moral biti sam še kakšen pripis iz ljubljanskih busov: »Odpeljal bus? ITAK« No, sedaj sem le vedel, da ima več kot pol urno zamudo in uspešno pričakal naslednjega. Po uspešnem nakupu se zgodi veselje
št. 2) takoj ko zapustim trgovino se mi strga papirnata vreča Ikea. Ni mi preostalo drugega kot da jo primem spodaj in v eni roki nesem to vrečo, v drugi pa tisto ogromno plastično vrečo. Ja, popoln izziv. Predvsem težak in štorast. V Ikeo sem šel, ker sem rabil drobne malenkosti kot so posteljnina, namizna lučka, skodelce, šalce in kozarce (tukaj je vse to tako majhno, da ni nikakršen užitek piti/jesti iz njih), brisače, deko, povšter, fikus, plastične posode za hrambo, obešalniki... Hja, nakup je bil svojevrsten izziv. Največjo težavo je predstavljal nakup rjuhe in brisač. Rjuhe zato, ker kekci ne prodajajo rjuh za klasične mere jogijev (vse mere so za francosko ali zakonsko posteljo) ter brisače, ker sem na koncu prodajalne (tam kjer iz skladišča jemlješ pohištvo) ugotovil, da nikjer nisem našel brisač. In sledila je pot vse nazaj do prvega nadstropja, kjer sem jih končno našel med razstavljenimi kopalniškimi elementi. Ja, trgovina je malo drugače zastavljena, kot sem vajen iz Graza.
Izziv št. 3) dolgo čakanje v sibirskem mrazu na bus, ki ga zopet ni bilo od nikoder. Sledila je dolga vožnja domov zaradi prometne konice. Čeprav mi je bus ustavil samo dve metro postaji stran, je bila moja pot še dolga in naporna. Želim podeliti samo ta podatek o času. Bus sem začel čakat ob 16.45, ura na telefonu ob prihodu pa je kazala 18.30. Na koncu sem si mogel pomagati držati papirnato vrečo z zobmi, saj so mi roke že počasi odpovedovale. Ko sem spustil stvari iz rok, so se mi roke kar tresle... Hja, težko in štorasto je bilo za nest... Musklfiber sem mel še nadaljnjih 5 dni. Ampak, stvari so prispele cele in tudi fikus (še) ni fuč zaradi mraza. :) Dan kot kaže mi ni bil namenjen za Ikeo, ampak js se nisem dal in sem se boril do konca. Vojna dobljena, čeprav rezultat v bitkah je bil vse dokonca neodločen. Bravo js!
Teden je bil v znamenju pranja žeht kupljenih stvari in umazanega perila ter novim inovativnim pristopom k sušenju stvari, saj sem si zopet pozabil rezervirati dodatni čas, da bi lahko vse opral in posušil v stroju. Hja, no... do junija se bom že navadu. :) Prilagam dokaz inovativnosti. Avtorske pravice inovativnega pristopa sušenja zadržane.
Sledil je petek in obisk Aleša. Prvi obisk izmed obljubljenih. Naj vam vsem tistim, ki ste obljubili bo to za zgled, ostalim pa za spodbudo, da me pridete pogledat. :P Vse od vikenda pred Ikeo pa do Aleševega prihoda je bilo tu najtopleje – 15, večinoma pa med -21 in -18. Tudi tisti vikend pred Ikeo je tu zapadlo čez 60 cm novega snega, ki je povzročil ne malo nevšečnosti. Celo vojsko so vpoklicali, da je čistila tire, saj je bil celotni želežniški in javni promet v Stockholmu in drugod po državi ohromljen ali celo prekinjen. Ker je normalizacija javnega prometa potekala skoraj teden dni, se je podjetje za javni promet tudi opravičilo in ponudilo kompenzacije v obliki podaljšanja tedenskih in mesečnih kart v primeru, da so se takrat iztekle, vračalo denarja in celo mislim, da je krilo stroške, saj so bili avtobusi, ki so edini vozili, preobremenjeni zato so ljudje potrebovali več ur, da so se sploh kam premaknili ali pa prišli na vrsto za bus. Na mojo srečo živim blizu centra in imam podzemno, ki vozi pod zemljo (hja, si morš mislt,a? ;) ), tako da osebno nisem mel težav s tem, drugi, ki pa živijo bolj oddaljeno, kjer metro ne pelje več pod zemljo, pa so morali prestopiti na avtobus. Bila je cela zmešnjava. No, hočem povedat, da kej takšnega (tok fer odnosa s strani podjetja) mislim, da pri nas ne bi doživeli, žal. Tudi v tem so nam lahko za zgled.
Sledil je obisk Aleša. Pred prihodom sem ga privajal in mu poročal o tukajšnjem mrazu, da ga ja ne bo presenetilo. Zgodi se nekaj povsem novega. In zopet je mel prste vmes »prijatelj« Murphy. Petek, dan prihoda, je bila tu strašanska megla. Tudi otoplilo se je. Čez dan smo imeli +1. Vse se je topilo, nič nisi videl, tako da je bilo pestro čofotanje po novih »kanalih« in hoja je bila predvsem usmerjena k iskanju »novih otokov« med potjo, ki so predstavljali edino suho točko na poti med dvema lužama. Ker je bilo tako megleno, so letala pristajala izven Stockholma, kar je samo še predstavljalo dodatno zamudo. Po uspešni borbi vremenskim neprilikam Aleš prispe v Stockholmu. Odpraviva se v mesto, kjer mu zaradi goste megle ne morem razkazati nič novega kot že poznane luže in sneg. Sledi kočerja in potem večer zunaj. Sobota je bila namenjena slovenskemu srečanja. Najprej smo imeli mašo, po maši pa so Slovenke pripravile malo gostijo. Pripravile so bogate obložene sendviče, flancate tudi dobra kapljica in slovenska pesem nista manjkali. Dan se prevesi v večer, ki sva ga preživela zunaj. Po poznem zajtrku v nedeljo, je sledil čas za njegov odhod. Sledil je počitek... :)
Predbudim se v ponedeljkovo jutro in pogled skozi okno razkrije ponovno belo pravljico, saj je zunaj močno snežilo in tudi modra črtica na skali se je spustila pod -10. Hja, to je še ena potrditev, da je zgleda vikend bil v domeni prijatelja Murphy-a. Grrrrr
Na vrsti je teden rojstnih dnevov. Sreda, četrtek, sobota – rojstnodnevne fešte, a na petek ne pozabimo, ko so francoski prijatelji pripravili francosko večerjo, po večerji pa smo šli, kajpak, vuuun. :) Sobota je med drugim minila v znamenju občnega zbora tukajšnjega slovenskega društva. Naj samo omenim, da je bila večerja zelo slovenska: zelje, kranjska klobasa in vino. ;) Nedeljo pa sem preživel pri mladi slovenski družinici, ki me je prijazno povabila na kosilo in zopet je čas, tako kot vedno ko smo skupaj, minil ekspresno hitro in dan se je že močno prevesil v večer, ko sem prispel dom in se vsedel za računalnik, da z vami podelim vsa moja doživetja tu.
Ker pa je bilo besed več kot dovolj, naj sedaj govorijo slike, saj naj bi povedale več kot 1000 besed – sami pa presodite, če drži... (nisem si mogel kaj, da ne bi kakšne pokomentiral. Hja, že prej sem bil zgovoren, zdej sem pa še bolj – dokaz so prispevki na blogu, ki jim ni konca ne kraja -, saj res pogrešam slovensko besedo :) ):
Najprej nekaj iz naših zabavnih večerov:
Zimska idila pri -21 stopinjah, ko se človek vpraša, ali bi se šel v skrinjo malo pogret ;)
Moja špancir v bližini, kjer stanujem, pa izgleda takole:
Pogled na Stockholm iz višine 155 m:
To bi bilo na kratko vse. Obljubim, da se bom potrudil, da bodo prispevki pogostejši in manj zajetni. :)
Hej så länge! (Adijo za zdaj, se beremo kmalu). :)
Sledil je obisk Aleša. Pred prihodom sem ga privajal in mu poročal o tukajšnjem mrazu, da ga ja ne bo presenetilo. Zgodi se nekaj povsem novega. In zopet je mel prste vmes »prijatelj« Murphy. Petek, dan prihoda, je bila tu strašanska megla. Tudi otoplilo se je. Čez dan smo imeli +1. Vse se je topilo, nič nisi videl, tako da je bilo pestro čofotanje po novih »kanalih« in hoja je bila predvsem usmerjena k iskanju »novih otokov« med potjo, ki so predstavljali edino suho točko na poti med dvema lužama. Ker je bilo tako megleno, so letala pristajala izven Stockholma, kar je samo še predstavljalo dodatno zamudo. Po uspešni borbi vremenskim neprilikam Aleš prispe v Stockholmu. Odpraviva se v mesto, kjer mu zaradi goste megle ne morem razkazati nič novega kot že poznane luže in sneg. Sledi kočerja in potem večer zunaj. Sobota je bila namenjena slovenskemu srečanja. Najprej smo imeli mašo, po maši pa so Slovenke pripravile malo gostijo. Pripravile so bogate obložene sendviče, flancate tudi dobra kapljica in slovenska pesem nista manjkali. Dan se prevesi v večer, ki sva ga preživela zunaj. Po poznem zajtrku v nedeljo, je sledil čas za njegov odhod. Sledil je počitek... :)
Na vrsti je teden rojstnih dnevov. Sreda, četrtek, sobota – rojstnodnevne fešte, a na petek ne pozabimo, ko so francoski prijatelji pripravili francosko večerjo, po večerji pa smo šli, kajpak, vuuun. :) Sobota je med drugim minila v znamenju občnega zbora tukajšnjega slovenskega društva. Naj samo omenim, da je bila večerja zelo slovenska: zelje, kranjska klobasa in vino. ;) Nedeljo pa sem preživel pri mladi slovenski družinici, ki me je prijazno povabila na kosilo in zopet je čas, tako kot vedno ko smo skupaj, minil ekspresno hitro in dan se je že močno prevesil v večer, ko sem prispel dom in se vsedel za računalnik, da z vami podelim vsa moja doživetja tu.
Ker pa je bilo besed več kot dovolj, naj sedaj govorijo slike, saj naj bi povedale več kot 1000 besed – sami pa presodite, če drži... (nisem si mogel kaj, da ne bi kakšne pokomentiral. Hja, že prej sem bil zgovoren, zdej sem pa še bolj – dokaz so prispevki na blogu, ki jim ni konca ne kraja -, saj res pogrešam slovensko besedo :) ):
Najprej nekaj iz naših zabavnih večerov:
pica večer pri naši poljski gostiteljici....
del naše klape, prvič
jaz in gostiteljica med sladico..
pohajkovanje z delom naše klape- del naše klape, drugič
na enem izmed žurov v študentskih kuhinjah :)
Zimska idila pri -21 stopinjah, ko se človek vpraša, ali bi se šel v skrinjo malo pogret ;)
kraljevi vrt (park), prvič
drugič...
labodji ples v meglicah pred kraljevo palačo (na desni del parlamenta)
eden izmed kanalov
primer njihovih spluženih cest (pri nas bi že zahtevali odstope direktorjev, če ceste ne bi bile kopne). Verjetno ta način ni tako napačen, saj s tem ne poškodujejo asfalta z vsakokratnim pluženjem.
še en primer... v ozadju Grand Hotel
Moja špancir v bližini, kjer stanujem, pa izgleda takole:
dolgodlake koze
ni važno ali gre za gozdno pot, peš pot, pločnik ali cesto. Vse je takoj spluženo. Še v Tivoliju mislim, da tega ne vidiš.
poniji
urejene jahalne poti vzdolž morja
in peš poti ter kolesarske poti
zaledenelo in zasneženo morje
Dragi uporabniki! Kopanje, žal, trenutno ni mogoče...
lahko pa se usedete in počakate, da se led stopi :)
fantovsko sonce je že vzšlo... ;)
pristajanje jeklene ptice
"čakalnica" in lestev za v vodo še iz druge perspektive :)
sprehod po zasneženem in zaledenelem morju
za Lucijo in Roka, da bosta videla kje sem :)
na glasbenem tekmovanju zmagala ribja zasedba s pesmijo Ribič, ribič, me je ujel ... :)
drugo uvrščena; Vrniva se na najino obalo v modernejši preobleki z naslovom Obtičiva na obali.
tretje uvrščena; Po beli preprogi me odpelji s /sanmi/ (smučmi)
Pogled na Stockholm iz višine 155 m:
v ospredju nordijski muzej, v ozadju stari del mesta, s katedralo in kraljevo palačo na desni
enak pogled, malo bolj od daleč
zasneženi travnik, v ozadju severo vzhodni del mesta
pogled proti mojemu bloku (daleč v ozadju)
pristanišče, kjer se dobro vidi mejo med ledom in morjem
pogled proti arhipelagom; zamrznjeno morje in razbiti led
plovba vlačilca
tek na smučeh zelo priljubljen in prisoten
To bi bilo na kratko vse. Obljubim, da se bom potrudil, da bodo prispevki pogostejši in manj zajetni. :)
Hej så länge! (Adijo za zdaj, se beremo kmalu). :)
